Ali poznate? vrstni med

Najstarejši zapis o tem, da je človek nabiral med iz divjih čebeljih panjev, je star več kot osem tisoč let in se nahaja v obliki dveh risb na steni jame v bližini Valencie. Pred 2000 leti Marcus Varro, rimski učenjak in pisatelj, kot najboljšega omenja timijanov med s Sicilije. Človek je torej temu naravnemu čebeljemu izdelku v svoji prazgodovini dal poseben pomen.

Vrstni med, kot imenujemo med, ki ima več kot 50 % cvetnega polena od ene same cvetlice, ima poseben status, če pa temu pridodamo dejstvo, da se določene cvetlice v Evropi pojavljajo na zelo omejenih območjih, govorimo o redkih vrstah vrstnega medu, katerih vrednost je primerno višja. Sem spadajo brez dvoma med navadne jagodičnice s Sardinije ter več vrst medu s Sicilije – med orjaškega komarčka, nešplje, rožičevca, zlatega korena, osata in sicilijanske jelke.

Portugalska je s specifično blago klimo, ki na jugu preide skoraj v subtropsko, zelo bogata z nekaj vrstami divjih rastlin, katerih nektar daje zelo aromatičen vrstni med: divja čopasta sivka, spomladanska in jesenska resa, evkaliptus, iberijski hrast in navadna jagodičnica. Čebelarstvo je spričo bogate flore na Portugalskem izjemno razvito in portugalski med, predvsem iz nektarja rožmarina ali divje sivke, je skupaj z medom rese (urze) najbolj prepoznaven med iz tega dela Evrope.

Španija je naslednja mediteranska dežela, ki ponuja verjetno najbolj pester nabor vrstnega medu: med spomladanske in jesenske rese, kostanja in iberijskega hrasta iz Asturije in Galicije, med rožmarina in divje sivke iz La Alcarrie, iz pokrajine Guadalajare, med oranževca, timijana, rožmarina in nešplje iz Alicanteja. Posebej je zanimiv še med s španskih otokov, saj tam najdemo avtohtone cvetlice, kar daje vrstnim medom poseben čar. Na grških otokih je najbolj prepoznaven timijanov med, Hrvaška pa ima nekaj območij, kjer raste divji žajbelj. Eno večjih območij so Kornati ter otok Hvar, ki ima, podobno kot Sicilija, izjemno bogato floro in tako tam čebelarji nabirajo med divje čopaste sivke, žajblja, spomladanske rese in pozimi še navadne jagodičnice (lat. arbutus unedo), ki daje temen in grenak med.
Posebnost Sicilije je črna čebela, ape nera sicula, ki so jo na ta južni italijanski otok prinesli iz Afrike. Sicilijanska čebela daje posebno nežen med, nekaj, kar najbolje opazimo, če primerjamo npr. med oranževca iz Španije in s Sicilije. Poleg razlike v geografski mikrolokaciji imamo opravka tudi z medom dveh različnih čebel. Vrstni med čebelarji točijo na zelo skrben in hkrati preprost način. Medse med ekstrakcijo ne sme segrevati, saj bi sicer izgubil svoje pomembne prvine – zato ločimo med surovim in temperiranim medom. Slednji je bil segret na temperaturo več kot 40 °C in bo zaradi tega vedno tekoč, hkrati pa manj aromatičen. Vrstni med je zaradi svojih žlahtnih lastnosti primeren za uporabo kot priloga k sirom: aromatična divja
sivka bo odlična spremljevalka svežih kozjih sirov, med z grenkimi notami, kot je med divjega koprca, robide, timijana, mandlja, nešplje, rožmarina in orjaškega komarčka, pa je bolj primeren za starane sire iz surovega kravjega ali ovčjega mleka; med vsemi naštetimi pa lahko ljubitelj sirov z modro plesnijo izbere svojo lastno
kombinacijo. In ko enkrat stopite v svet vrstnega medu, se izzivi šele začnejo.