Zgodovina Maxima

Začetki Maxima sodijo v čas zgodnjih 70 tih let prejšnjega stoletja. Družabno življenje »na nivoju« je dobilo svoj pravi pomen le v kletni, narodni restavraciji hotela Slon (z razuzdanim Slonovim barom v neposredni soseščini), nadaljevalo na disco spominjajoči kleti hotela Turist in - restavraciji Maxim. Sem so radi zahajali veljaki, posebno v družbi predstavnikov tujih podjetij, državnih delegacij in visokih predstavnikov, med katerimi niso manjkale kronane in nekronane glave šefov držav.

Vodilni kadri takratnega Maximarketa so se že ob snovanju odločili, da potrebuje Ljubljana restavracijo s povsem novo ponudbo in novo filozofijo pristopa. Maxijevo gostinstvo je prevzel inovativni, vedno dinamični Anton Korošec, ki se je rad pohvalil z znanjem in obvladovanjem protokolarnih zadev. Predno je sestavil ekipo Maxijevega sektorja gostinstva, je vodil zahtevno službo osebnega strežnika Josipa Broza in njegove soproge. Bogate izkušnje, ki jih je pridobil na diplomatskem parketu Beograda in velikih evropskih mest, so ga izučile, da lahko vrhunske kulinarične užitke uspešno ustvarjaš le v sodelovanju z odličnim kuharskim in slaščičarskim mojstrom.

Po Maximu so zapeljivo zadišali sokovi pravkar pečene šunke v testu, v nos je zbadal sveže naribani hren. Mojster Mirko Darovec je pomenljivo kukal pod pokrovke, kjer so se parili sirovi štruklji, medtem, ko se je v bližnji pečici sočila slastna orada. Takoj za steno prostrane kuhinje je bilo skrivnostno kraljestvo Avgusta Plestenjaka, slaščičarskega mojstra, ki je, predno je prišel v Maxim, ustvarjal svoje slastne mojstrovine le angleški kraljevi družini v dvorcu Ballmoral, po katerem je poimenoval tudi slavni penasti sladoled. Za Maximove goste je ustvaril legendarno slaščičarsko mojstrovino orehovo rezino, predvsem pa je dobesedno obrnil na glavo slovensko poznavanje tort z uvajanjem lahkih tort, v katerih je težke maslene kreme nadomestila rahla smetana z obilico sadnih nadevov . To je čas, ko smo v Maxi radi zavili na »Lahki gozdiček«.

V drugi polovici osemdesetih se je Maximova kuhinja že močno spogledovala s francosko gastronomijo, dokler jo ni v času »Slovenije - moje dežele« posvojila in prepojila s slovenskimi sokovi. To je čas, ko so se na diplomatskih srečanjih po svetu mučili z izgovorjavo besede »potica« in odkrivali kulinariko skrivnostne dežele, za katero v življenju še slišali niso.
Od osamosvojitve naprej se je Slovenija trajno zapisala tudi na kulinarične zemljevide sveta, kakor so jo postavili predvsem naši kuharski zanesenjaki. Na isto stran štedilnika so končno stopili skupaj s slovenskimi vinogradniki, etnologi in častilci vsega dobrega in okusnega. In naši iz Maxima so bili vedno med njimi. V prvih vrstah!